Nedelja je...meglena inverzija še kar vztraja...
razmišljam...potrebujem gibanje.
Odločitev pade - Storžič.
Odločitev pade - Storžič.
In že pičim proti gorenjski.
Med potjo mi misli švignejo o smučanju... rad gledam naše smučarje in navijam.
Štajerska puščica-Ilka, danes napada v smuku. Čutim, da bo danes dobra...
Hop zasidram avto v Preddvoru. Če dobra urca do začetka smuke. Hitro si oprtam nahrbtnik in z močno motivacijo, šopam proti postojanki Kališče.
Štajerska puščica-Ilka, danes napada v smuku. Čutim, da bo danes dobra...
Hop zasidram avto v Preddvoru. Če dobra urca do začetka smuke. Hitro si oprtam nahrbtnik in z močno motivacijo, šopam proti postojanki Kališče.
Deset minut do začetka smukarije... obzorje se odpre...vidim sonce, čutim sneg.
Ponosno stopim do koče.
Ponosno stopim do koče.
Notri tišina, mirno in par pohodnikov, moja glava in vrat neumorno krožita, ter v prostoru iščeta tv sprejemnik. Ni ga, samo radio zažvrgoli.
"Faaaak",
Vprašam če imajo radi smučanje in vsi v en glas
"Jaaa.!!!"
"Ok,kva bomo naredl.?"
Radio mi ne paše, slabo slišim, raje gledam...
napetost narašča, še tri minute do štarta.
...opa, vidim wi fi signal!
Hitro natipkam geslo na mobitelu in hop vklopimo rtv4d.
Hitro natipkam geslo na mobitelu in hop vklopimo rtv4d.
"hvala bogu za tehnologijo"
Se veselo razkomotim, naročim domač sirov štrudl...damo mobitel na glas in počasi par pohodnikov pristopica zraven mene,
Kot otroci v vrtcu nadobudno spremljamo smukaške hitrosti...
Kot otroci v vrtcu nadobudno spremljamo smukaške hitrosti...
Ilka z sedmico požene...ob meni starejši gospod, njegove očke tak tak ne funkcionirajo, zato mu na glas govorim vmesne čase...
" zelena 0.29 s, "
roke imam čist potne...
" zelena 0.40 s,"
po ekranu že tečejo kapljice in trese se roka...
Ilka kiksne z dolgim zavojem iz šikane...
"uuuuuu..."
vmesni časi padajo, možakar ob meni... se zadere:
"plus ali minus stotinka!!",
mu govorim, da je
"rdečaaaa"
Nato, kot bi se svet ustavil, začutimo njen dih, njeno borbo in vsi spustimo ven, še zadnje atome moči in evotiganaaaa
"zelenaaaa 0,40 s....Zmagaaaa"
...njeno srce je bilo tam, kjer si je resnično želela biti...
Solze sreče, kapljajo,
Ruknemo viljamovko in zopet naprej, vsak svojo pot.
Mahnem ga do roba Bašeljskega sedla, kjer si pripravim zimsko opremo za vzpon.Vidim stopinje na snegu, ter opazim dva pohodnika malo višje, kjer z cepinom in derezam že uživata, tako da je gaz zame, že narejena.
Juhu gremo v napad...
Korak za korakom,
Moje dihanje je pospešeno. Toplota že pritiska... slečem windstoper, zadiham...
Vsake toliko časa, pogled usmerim proti vrhu, v njegove skalovite valovite grebene posute z snegom.
Nebo je jasno, nekako umazano modrikasto... kot bi risarski mojster Picaso, na modrem papirju, še dodal malo sive in polno belih rumenih križanih črt od letal.
Nadaljujem v kratkih majicah, moje telo se končno giblje lahkotno, brez strahu, brez dvomov.
Čisti nagon, ki me žene, da se moram povzpeti tja gor, da bi bil lahko srečen.
Enostavno je to močna igra gibanja, ki je ne morejo vsi razumeti. Potisneš varnost na tanko linijo strani, da bi lahko bil, kar sem...
Ni igra, da bi se komu dokazovali ali da bi proti komu zmagali.
Je igra življenja in nenehno gibanje.
"Pozdravljen moj mali ljubljen storžič, vrnil sem se..."
Kot je naša štajerska puščica- Ilka Štuhec, pustila svoje srce v smuku, sem sam pustil svoje srce tam.
Pa samo sončni zahod sem šel gledat...:)
Galerija:
https://photos.google.com/album/AF1QipN8NHJrwmxik_P5EOGPBIVQPCZZolCqN0LJxz9b
"uuuuuu..."
vmesni časi padajo, možakar ob meni... se zadere:
"plus ali minus stotinka!!",
mu govorim, da je
"rdečaaaa"
Nato, kot bi se svet ustavil, začutimo njen dih, njeno borbo in vsi spustimo ven, še zadnje atome moči in evotiganaaaa
"zelenaaaa 0,40 s....Zmagaaaa"
...njeno srce je bilo tam, kjer si je resnično želela biti...
Solze sreče, kapljajo,
Ruknemo viljamovko in zopet naprej, vsak svojo pot.
Mahnem ga do roba Bašeljskega sedla, kjer si pripravim zimsko opremo za vzpon.Vidim stopinje na snegu, ter opazim dva pohodnika malo višje, kjer z cepinom in derezam že uživata, tako da je gaz zame, že narejena.
Juhu gremo v napad...
Korak za korakom,
Moje dihanje je pospešeno. Toplota že pritiska... slečem windstoper, zadiham...
Vsake toliko časa, pogled usmerim proti vrhu, v njegove skalovite valovite grebene posute z snegom.
Nebo je jasno, nekako umazano modrikasto... kot bi risarski mojster Picaso, na modrem papirju, še dodal malo sive in polno belih rumenih križanih črt od letal.
Nadaljujem v kratkih majicah, moje telo se končno giblje lahkotno, brez strahu, brez dvomov.
Čisti nagon, ki me žene, da se moram povzpeti tja gor, da bi bil lahko srečen.
Enostavno je to močna igra gibanja, ki je ne morejo vsi razumeti. Potisneš varnost na tanko linijo strani, da bi lahko bil, kar sem...
Ni igra, da bi se komu dokazovali ali da bi proti komu zmagali.
Je igra življenja in nenehno gibanje.
"Pozdravljen moj mali ljubljen storžič, vrnil sem se..."
Kot je naša štajerska puščica- Ilka Štuhec, pustila svoje srce v smuku, sem sam pustil svoje srce tam.
Pa samo sončni zahod sem šel gledat...:)
Galerija:
https://photos.google.com/album/AF1QipN8NHJrwmxik_P5EOGPBIVQPCZZolCqN0LJxz9b
Komentarji
Objavite komentar